Z Bovškega Gamsovca (2392 m) sva nadaljevala po lahkem, a vse bolj zašiljenem in zračnem grebenu v smeri nama res ljubega Pihavca, dokler se le ta ni na rami strmo prelomil navzdol. Čez (previsne) težave sva se dvakrat zapored spustila po vrvi (2*25 m) in se znašla na ostri rezi tik nad najnižjo točko grebena (2268 m). Nadaljevanje je izgledalo kar strašljivo, saj je iz škrbine v desno vodila le bolj nakazana in hudo izpostavljena polička. Previdno sem plezal navzdol proti zarezani škrbini, jo prestopil v širokem razkoraku in se prijetno presenečen znašel na skoraj 'hodni' polici. Prav enostavno sem 'obkoljeval' po njej, le v zaključku je bilo zaradi stolpovega trebuha s prostorom nekoliko bolj na tesnem (na manjšem ročaju je vpet prusik). Mimo nepričakovanega preduha sem splezal nazaj na greben, kjer sva v vodničku (Naš alpinizem) proučevala obvoz čudaške grebenske spake. Pod grebenom na levi strani me je za kratko vodila gladka, nad prepadom neprijetno nagnjena polica, zatem se je opis po sitnem prestopu navzgor na lašto malček izgubil. Najprej sem le potipal nadaljevanje v levo, ki je bilo za moj okus kar preveč zračno in podrto, zato sem splezal naravnost navzgor po navpičnem kaminu (k) s prevesno zaporo, kar je tudi najbolj naravna izbira. Naslednji raztežaj me je z vrha kamina vodil po polički v levo do lahkega sveta, po njem (levi prehod) na greben in tik ob samem razu čez navpično poklino v lažji svet.

Po krajšem, nebeško zračnem 'sprehodu' sva trčila na previsni stolp, pod katerim je na levi strani med platmi nad previsi vodila izrazita, navzgor vodeča polička (pravzaprav gre za ogromno odkrhnjeno lusko). Po njej sem kar nekaj časa prečil do samega konca v gladkih ploščah in brez posebnih težav splezal nazaj na greben desno od manjšega stolpa. Nekoliko neroden prestop čez rez na drugo stran in nadaljevanje po ozki polički je povlekla Marijana in po čudnem svetu (krušljivo, zračno) splezala navzgor do izrazitega roglja in mimo njega (še vedno na desni) prečila naslednji grebenski stolp.

Vrtoglavi slalom sem iz škrbinice nadaljeval na levi strani po mestoma zagruščeni polici in na greben odvil po lahkem, gruščnatem kaminu. Tu sva pospravila vrv in prav lahko nadaljevala na desni strani grebena vse do vznožje vršne glave Vrha nad Kamnom (2365 m, za normalni pristop glej kartoteko), ki sva ga brez posebnih težav dosegla (kakopak v slalomu) z leve strani. Sprehod (vmes čudovita, razsežna ploščad v škrbini) do JZ, 5 m nižjega vrha ni posebno težak (in ne posebno lahak, krušljiv obvoz ostre zareze sva poiskala lučaj nižje na levi strani - sicer je urejen spust po vrvi). S predvrha sva nato previdno plezala navzdol, 'visoko' nad škrbino Čez Kamen (2331 m) in pod zadnjim rogljem, pod strmimi, izpostavljenimi travami, naju je pričakalo sidrišče za spust, kjer sva čez previs 'prifrčala' v škrbino (25 m). Do vrha Pihavca (2419 m) je sledil še sprehod, sprva za markacijami, ko te odvijejo daleč levo, pa po lahkem slemenu na vrh.

Nad izredno zračnim in luštnim grebenom, ki je bil dolgo le v najinih mislih, sva bila naravnost navdušena, skala je na najtežjih mestih večinoma odlična, v lažjem svetu pa mestoma kar neprijetno krušljiva. Smer je zelo razgibana, a povsem naravna, saj se prehodi lepo odpirajo in nas nikjer ne zapeljejo. Težave se gibljejo med III in IV, pri čemer čiste štirice nikjer ne dosežejo: najtežji del smeri sta raztežaja nad najnižjo škrbino. Vrv je zaradi spustov obvezna, časovni okvir je nekje pet ur.